odgovori na vprašanje o kolektivnih organizacijah

prejeli smo odgovore:
Brankica Petkovič, urednica revije Medijska preža,
dr. Matija Damjan, univ. dipl. prav. Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani,
Maja Lubarda pravni vodja Creative Commons,
dr. Maja Bogataj Jančič LL.M., LL.M Inštitut za itelektualno lastnino
___________________________________________________
Brankica Petkovič, urednica revije Medijska preža
Spostovani, menim, da je na podlagi problema z zakonsko doloceno vlogo kolektivnih organizacij pri upravljanja avtorskih pravic, s katerim ste se srecali pri zagonu radijskega programa RadioCona in pri nacrtih, da predvajate glasbo avtorjev, ki svoja dela objavljajo pod odprtimi licencami, potrebno sproziti pobudo za spremembo zakonodaje na podrocju medijev in avtorskega prava, oziroma se pri naslednji napovedi spremembe te zakonodaje vkljuciti v razpravo s predlogom spremembe clenov, ki so v sedanji zakonodaji sporni.

Čeprav s segmentom radijskih in televizijskih programov, ki imajo status programov posebnega pomena, drzava postavlja vzvode za takoimenovani tretji sektor in poskusa presegati dualizem tj. ustaljeno delitev radiodifuznega trga na javne radiotelevizije in komercialne radijske in televizijske programe, se vedno ni razvitih strateskih in izvedbenih prijemov, da bi se v najvecji mozni meri spodbujalo delovanje povsem nekomercialnih, skupnostnih in civilnodruzbenih radijskih pobud. To se

odraza tudi v problemu nefleksibilnosti ureditve placevanja avtorskih pravic preko kolektivnih organizacij. Kompleksno vprasanje avtorskih pravic in njihovega upravljanja presega podrocje medijev, vendar bi na podrocju medijev potrebovali ureditev, ki je fleksibilna, prijazna in spodbudna do kreativnih nekomercialnih razmerij.
__________________________________________________________
dr. Matija Damjan, univ. dipl. prav.
Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani

Spoštovani, Kot ste že ugotovili, slovenski Zakon o avtorski in sorodnih pravicah za t.i. male pravice, kamor sodi tudi oddajanje glasbe preko radijskih valov, predpisuje obvezno kolektivno upravljanje. To pomeni, da avtorji in izvajalci glasbe, čeprav so imetniki avtorskih in sorodnih pravic, ne morejo individualno dovoljevati (ali prepovedovati) predvajanja svoje glasbe in pobirati nadomestil zanjo, niti se tem nadomestilom ne morejo odpovedati. Edina izjema, ko zakon dovoljuje individualno upravljanje malih pravic, velja v primeru, če je na vseh delih, ki so bila izvajana na določeni prireditvi, glavni izvajalec hkrati tudi imetnik teh pravic. Četudi avtor z licenco tipa Creative Commons uporabnikom neodplačno podeli pravico do vseh oblik priobčitve dela javnosti, ima torej kolektivna organizacija, kot je SAZAS, že na podlagi zakona pooblastilo za pobiranja nadomestil tudi v zvezi s tako licenciranim delom. Tega ne spremeni niti dejstvo, da določen avtor ni član SAZAS, saj kolektivna organizacija lahko male pravice upravlja tudi brez pogodbe z avtorjem. Glede na to, da je kolektivno upravljanje malih avtorskih pravic dopustno samo za že objavljena dela, bi pristojnosti kolektivne organizacije lahko ušlo
kvečjemu predvajanje nove glasbe, ki pred tem še nikoli ni bila priobčena javnosti.

Togost veljavne zakonodaja glede tega vprašanja je sicer po mojem mnenju nepotrebna in neprimerna, saj včasih pripelje do prav absurdnih položajev. Razlog za določitev obveznega kolektivnega upravljanja naj bi bil predvsem praktičen: na kolektiven način lahko avtorji in drugi imetniki pravic preprosteje in učinkoviteje uveljavljajo svoje pravice v razmerah masovnega in razprostranjenega izkoriščanja njihovih del, kot je radijsko in televizijsko oddajanje glasbe; uporabnikom pa naj bi se tako omogočil enostaven dostop do zakonite uporabe številnih del. Selektivno obravnavanje glasbe po avtorjih naj bi preveč otežilo sistem pavšalnega zaračunavanja in delitve dohodka. Vendar je takšen model prilagojen zlasti razmerju med komercialno produkcijo glasbe in komercialnim radiodifuznim oddajanjem te glasbe. Zakonodajalec pa ni upošteval dejstva, da se tako ustvarjanje kot predvajanje glasbe odvijata tudi brez profitnega motiva in da v takšnih primerih intervencija pravnih mehanizmov lahko vzpostavi precejšnjo oviro kulturni dejavnosti. Ni primerno, da se domnevni tipični interes avtorja z zakonom vsiljuje kot edini možen in dopusten, zlasti če so povsem izvedljive tudi drugačne rešitve.

Mogoče je argumentirati, da je zakonska ureditev, ki avtorju sploh ne omogoča izločitve iz sistema kolektivnega upravljanja pravic, v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije. Ustava namreč pravice iz ustvarjalnosti umešča v poglavje o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Zakonska izključitev možnosti individualnega upravljanja nekaterih vidikov avtorske pravice predstavlja omejitev ustavno varovane pravice, ki po mojem mnenju ne bi prestala ustavnosodnega testa sorazmernosti, saj je zasledovane cilje javnega interesa mogoče doseči tudi z manj omejujočimi ukrepi. Menim, da bi moral imeti avtor vsaj možnost, da se v celoti izloči iz sistema kolektivnega uveljavljanja pravic in vsa svoja dela prepusti v prosto uporabo. Današnja informacijska tehnologija, ki omogoča natančno sledenje predvajani glasbi in masovno podeljevanje dovoljenj, pa bi najbrž lahko omogočila tudi individualno upravljanje malih avtorskih pravic, ki bi upoštevalo različen licenčni status posameznih del.

Ob tem pa se zastavlja tudi širše vprašanje smiselnosti sistemov kolektivnega pobiranja različnih nadomestil v zvezi z uporabo avtorskih del nasploh. To je poleg malih avtorskih pravic predpisano npr. tudi v zvezi z nadomestili za privatno reproduciranje avtorskih del, ki se plačujejo od praznih pomnilniških medijev. Avtorska pravica naj bi konceptualno predstavljala alternativo mecenstvu oziroma državnemu financiranju ustvarjalcev, saj avtorju omogoča, da si s svojim ustvarjanjem na trgu sam svobodno zagotovi zaslužek. Obvezno kolektivno upravljanje pravic to svobodo omejuje in se v bistvenem ne razlikuje od enostavne obdavčitve potrošnje avtorskih del. Avtor sam ne more vplivati na pobiranje avtorskih honorarjev od svojih del, nečlani kolektivne organizacije pa niso udeleženi niti pri delitvi od njihovih del zbranih sredstev. Takšen sistem zanika tržni pristop in se približuje sistemu
državnega financiranja ustvarjalcev, ki pa konceptualno ni združljiv z ohranjanjem izključnih upravičenj do uporabe avtorskih del. Zakonodajalec bi torej moral omogočiti avtorjem, da zares prosto razpolagajo s svojimi pravicami in se tudi odrečejo njihovemu uveljavljanju, če se jim tako zazdi. Brez tega avtorsko pravo ne bo več delovalo niti kot spodbuda niti kot nagrada ustvarjalcem, temveč predvsem kot nesmiselna ovira pri ustvarjanju in uživanju v avtorskih delih.

Veliko uspeha pri projektu radioCona in lep pozdrav,

______________________________________

Maja Lubarda pravni vodja Creative Commons

Gre za 3 vprašanja, zato podajam 3 odgovore:

Ali bi morali kljub temu v skladu s trenutno zakonodajo, plačatinadomestila SAZASu? V obeh primerih?
Menim, da je treba spoštovati veljavno zakonodajo in plačati prispevke, kadar ta tako določa. Seveda pa predlagam vsem uporabnikom, da preverijo, ali morajo v posameznih primerih dejansko plačevati prispevke. Širijo se
namreč govorice, da SAZAS izstavlja račune tudi, kadar za to nima pravne podlage.

Ali menite, da je obstoječa zakonodaja, ki omogoča kolektivni organizaciji kot je SAZAS takšno vrhovno upravljanje z avtorsko glasbo optimalna ali bi bile potrebne spremembe?
Menim, da so potrebne spremembe.

Kakšne?
Nujno bi bile potrebne izjeme od obveznega kolektivnega upravljanja, ki bi omogočile, da se v primerih, da avtorji lahko podajo izrecno soglasje uporabniku za priobčitev javnosti njihovega dela brez plačila nadomestila in v takšnem primeru uporabniku dejansko ne bi bilo potrebno plačati nadomestila pristojni kolektivni organizaciji. Tako bi lahko npr. tudi avtorji, ki bi želeli uporabljati proste licence in dati na voljo svoje delo javnosti, imeli možnost preprečiti, da kolektivne organizacije v njihovem imenu ne bi pobirale nadomestil.

_____________________________________________

dr. Maja Bogataj Jančič LL.M., LL.M Inštitut za itelektualno lastnino

V skladu s trenutno veljavno zakonodajo v Sloveniji velja, da je upravljanje javne priobčitve avtorskih del, razen z redkimi izjemami obvezno kolektivno.

Takšnim rešitvam nasprotuje glavnina mednarodnih teoretikov s področja avtorskega prava. Menim, da bi morali tudi pri nas v zakonu najti nove rešitve, ki bi bile odraz tehnoloških sprememb na področju deseminacije in uživanja del. Po drugi strani ne morem spregledati dejstva, da zadeve na področju kolektivnega upravljanj avtorskih del pri nas ne funkcionirajo najbolje. To zlasti velja za področje, ki ga upravlja SAZAS. Probleme imajo tako navznoter – med svojimi člani , na kar me dnevno ali vsaj tedensko opozarjajo avtorji, ki so člani, posredno me na to opozarjajo avtorji, ki ustvarjajo, pa s kolektivkami ne bi
želeli imeti opravka – kot tudi navzven – do uporabnikov – kar je mogoče zaslediti s spremljanjem dolgotrajnih in umazanih pogajanj med kolektivkami in združenji uporabnikov, ki v Sloveniji potekajo že preveč dolgo.

Pri nas so pisci zakona, pri tem mislim zlasti na doc. dr. Miha Trampuža, predlagali rešitev – obvezno kolektivno uveljavljanje – in zakonodajalec jo je uzakonil. Verjame, da v luči varovanja posameznega avtorja, da bi preprečili njegovo morebitno izkoriščanje s strani velikih uporabnikov. Ta argument podpiram in se z nji strinjam, vendar menim, da terja, da ga temeljito premislimo v konkretnem družbenem trenutku.

V obdobju interneta in globalnih komunikacijskih omrežij, ko se porajajo novi modeli ponujanja del, ko npr. zlasti na področju glasbe, avtorji niti ne želijo biti člani kolektivnih organizacij in želijo sami izkoriščati internet za upravljanje s svojimi deli, bi se morala nujno prilagoditi tudi zakonodaja. To je se zlasti pomembno v Sloveniji, ko bi se določene spremembe morale zgoditi že zaradi neurejene situacije med kolektivkami in združenji uporabnikov.

Pisci zakona so predlagali uzakonitev obveznega zakonitega upravljanja za primer javne priobčitve, zakonodajalec jo je uzakonil. Če na tem področju v bližnji prihodnosti ne bo korenitih sprememb, se bodo lahko vsi tisti avtorji, ki so člani kolektivk, in ki v določenih primerih izrecno ne bodo želeli, da bi se priobčitev njihovih del upravlja preko kolektivk, ali avtorji, ki celo niso člani kolektivk in ne želijo, da kolektivka v njihovem imenu upravlja z njihovimi deli, lahko v primeru sporov zanašali zgolj na odločitev razumnega sodnika, ki bo odločal v duhu sodobnega časa in družbenega razvoja.




    Leave a Reply

    Fill in your details below or click an icon to log in:

    WordPress.com Logo

    You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

    Twitter picture

    You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

    Facebook photo

    You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

    Google+ photo

    You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

    Connecting to %s



%d bloggers like this: