objave

julij 2009

17.7.2009 tekst JŠA DELO (Radijska) Zgodba s srečnim koncem
http://www.delo.si/tiskano/html/20090717/Delo/0

showpdfpage članek v JPEG

september 008

26.9. 2008 tekst Jelka Šutej Adamič delo_20080927_171
30.9 2008 radio študent link

junij 008
VEČER, 1.7 2008 – Alenka Pirman vecer-kultura
VEST, 17.6 2008 – robertina šebjanič http://www.vest.si/2008/06/17/radiocona/
DELO 19.6 2008 tekst Jelka Šutej Adamič delo

DELO (JŠA): RadioCona – radijska postaja za sodobno umetnost www.cona.si/radio
Na radijski frekvenci 88.8MHz bo danes začel oddajati RadioCona – projektna občasna radijska postaja za sodobno umetnost, kjer bodo poslušalci – predvsem iz Ljubljane – lahko do 30. junija (vsak dan od 9. do 23. ure) spremljali aktualne radijske prispevke, tokrat na temo avtorskih pravic. Avtorja Irena Pivka in Brane Zorman sta skupaj s številnimi sodelavci zasnovala umetniški, intermedijski projekt, ki se je naselil v javno dostopno radijsko frekvenco. Namen projekta je vzpostaviti legalno projektno radijsko frekvenco za sodobno umetnost. Internetna stran: www.cona.si/radio. Prosili smo ju za odgovore na vprašanja o novem (umetniškem) mediju, možnostih oddaje in programu.

Bolj za šalo: ali je nova radijska postaja RadioCona zasebna?
RadioCona je začasna radijska postaja za sodobno umetnost – je umetniški projekt, ki naseli javni prostor, javno radijsko frekvenco. Za ustvarjalce in uporabnike sodobne umetnosti želimo vzpostaviti komunikacijski kanal v javnem prostoru radijskega spektra. RadioCona omogoča vzpostavitev novega prostora sodobne umetnosti. To je projektni radio, ki se v eter vključi občasno, za kratek časovni interval in je namenjen procesiranju, razstavljanju, predvajanju in komentiranju sodobne umetnosti. Gre za umetniški projekt, ki je dobil začasno frekvenco pri agenciji APEK za namen prireditve. RadioCona ni zasebna radijska postaja, ne komercialna, ne kaj podobnega. Je umetniški projekt. Kontekst umestitve vsebine programa je bolj podoben logiki galerije in kuriranju prispevkov projektov. Lahko pa se temu reče svobodni radio na legalni frekvenci; morda izključujoče ali pa tudi ne.

Projekt RadioCona odpira vprašanja proste dostopnosti specifičnih projektov do medijskega prostora. In hkrati odpira vprašanje pojavnosti drugačnih vsebin v kontekstu radijskega etra. Morda je to pobuda za civilni radio? Odpira se veliko tem, v kakšnem kontekstu in obliki bi radijske frekvence lahko delovale.
Gre torej za galerijo sodobne umetnosti, ki ni klasična »kocka«, je torej brez fizičnih sten, njen prostor je »eter«. Razstavljate zvok, glasbene projekte, verbalne prispevke …

Ja, tokrat bomo predstavili dela 14 umetnikov, avtorjev, ki so: Marko Batista, Dejan Habicht, Kataman, Tanja Lažetič, Luka Prinčič, Vlado Repnik, son:DA, SoOgledi, Miha Erman, Borut Savski, Nika Špan, Igor Štromajer, Brane Zorman in ekipa Jutranjega pretega. Projekte smo pridobivali z našim razpisom za Odprti termin. Poleg predstavitev popolnoma umetniških projektov, je tokratna glavna tema avtorstvo. Na to temo imamo pripravljenih veliko pogovorov z umetniki, pravniki, raziskovalci. Glavnina programa je tudi izražanje našega nestrinjanja z zakonsko podlago, ki omogoča t. i. kolektivkam (institucijam, ki so pooblaščene za zbiranje avtorskih pravic) zelo široko pristojnost. Tako ne moremo predvajati glasbe avtorjev, ki so nam to izrecno dovolili, ne da bi plačali prispevke kolektivki. Tako tokrat ne bomo predvajali glasbe oz. predvajali bomo le glasbo, ki je zunaj pristojnosti kolektivnih organizacij. Predvajali bomo tudi teoretski blok, kjer se zbirajo posnetki predavanj, diskusij s temami sodobne umetnosti.

Kakšno je razmerje med živim in posnetim delom programa?
To razmerje je popolnoma nepomembno. Večina prispevkov, in seveda umetniških projektov, je posnetih. Le kako bi bilo drugače. A studio vsak dan deluje v živo; tu sta tehnik in povezovalec, oba delata v živo. Naši gosti bodo prav tako nastopali v živo. Zelo pomemben, aktiven in interaktiven komunikacijski del programa RadioCona s poslušalci je blog na spletni strani z dodatnimi napotki o programu in tudi načinu poslušanja. Celoten program pa je nastajal od februarja letos.

Ali ste frekvence težko pridobili? So to posebne frekvence?
RadioCona uporablja začasno frekvenco, ki jo Agencija za pošto in elektronske komunikacije RS lahko podeli za namen prireditve.

Kakšna pa je slišnost programa? Je pokrita vsa Slovenija?
Ne. Pokrivamo Ljubljano. Moč oddajnika za tako prireditveno frekvenco je zelo šibka. To so določila APEKA. Slovenijo v celoti pokriva zgolj nacionalni radio. Bomo pa tokratni program streamali. Tako da bo slišnost še precej večja. Pri streamingu nam je prijazno priskočili na pomoč Radio Študent.

Glede na to, da sta tovrsten projekt že predstavila, ali lahko povesta, kakšen je bil odziv? Vas je kdo slišal, so se poslušalci javljali v program, sodelovali z novimi idejami?

Poleg oddajanja in slišnosti programa je zelo pomembna socialna, kulturna in intelektualna mreža (network), ki se spleta zunaj slišnosti etra. Dobesedno »naštrikaš« mrežo povezav med ljudmi, ki sooblikujejo program. Če sva v prvem oddajanju sodelovala s približno 20 posamezniki, se je ta številka v junijskem oddajanju potrojila, kar se pozna tudi po obsegu programa. Govorim seveda o aktivnih udeležencih. Pasivnih, ki zadevo spremljajo in komentirajo, je seveda še veliko, veliko več. Morda se tako lahko vrednoti odzivnost?

Arhiv oddajanja se sproti nalaga na spletno stran. Bodo najzanimivejši ali tehtni odlomki pozneje na voljo tudi v tiskanem gradivu?
Količina posnetega in zmontiranega materiala je že zdaj kar zajetna. Ja, razmišljava o izdaji neke oblike zvočne knjige, v katero bo zajet celoten avdiomaterial. Ves posneti – arhivirani material je nekakšen zapis duha časa, je presek tistega, kar se v določenem času na različnih področjih dogaja, kaj posamezniki ali skupine mislijo.

Glavna tema tokratnega oddajanja bo namenjena avtorstvu. Ali to pomeni, da se bo RadioCona večkrat vzpostavljal, vedno na različne teme?
Prihodnost je bolj v rokah prerokovalcev. A nekaj malega že vemo. Dogovarjamo se za jesenski termin, ko bi želela neposredno pojasniti možnost obstoja proste radijske frekvence. To pomeni, da bi bilo omogočeno neko frekvenčno območje, ki ga ne zavzemajo komercialne ali nacionalne radijske postaje. Želeli bi vzpostaviti dialog med akterji, ki delijo usodo frekvenc. Iščemo možnosti za vzpostavitev legalnega svobodnega medijskega pasu.

V zvezi z glasbo, ki je, kot pravite, ne bo veliko, izražate določen protest do kolektivnih organizacij, ki zbirajo tantieme. Verjetno pa boste lahko zapeli?
Glede glasbe pa, morda bomo malo peli, več pa bodo pele ptice, promet, atmosfera, računalniki …

Jelka Šutej Adamic

_________________________________________________________________________________
januar 008
PROSTO DOSTOPNE FM – FREKVENCE
sobota, 05.01.2008 – DNEVNIK
Tekst: Ida Hiršenfelder
LJUBLJANA – V območju administrativne enote Bežigrad se od 1. do 8. januarja na frekvenci 88,8 MHz od 10. do 22. ure pojavljajo vsebine iz projekta radioCona. Začasna radijska postaja ima kratek domet oddajanja, in sicer 1,5 kilometra od oddajnika.Za poslušalce, ki ne živijo na tem območju, bodo organizirali javno poslušanje radia na Radiu Študent, v Kinodvoru, kavarni SEM, knjižnici Bežigrad in ga instalirali na različna javna mesta v galeriji Kapelica, na Metelkovi 6, na osrednji tržnici v Ljubljani. O projektu smo se pogovarjali z avtorjema Ireno Pivka in Branetom Zormanom.Projekt radioCona odpira vprašanje proste dostopnosti medijskega prostora. Kakšno vlogo imajo FM-frekvence v primerjavi s spletom? To sta dva podobna, a zelo različna medija za prenosa zvoka in informacij. FM-radio deluje lokalno, spletni radio globalno. Zadnjega je danes nadvse preprosto vzpostaviti, medtem ko je postavitev klasične radijske postaje s pravimi kabli, oddajniki, antenami in drugim precej večji tehnični izziv. Bolj zapleten je tudi postopek pridobivanja radijske frekvence. Poleg tega naju zanima okolje radijskega medija. Radio danes razumemo kot ogromen oglasni pano za komercialno, politično propagando, usmerjano konzumacijo. Vsebine, ki jih izpostavlja in predstavlja javnosti projekt radioCona pa zahtevajo drugačno podajanje, več pozornosti in prostora. RadioCona ne želi postati medij, temveč zgolj uporablja prostor medija.Projekt vključuje glasbene in teoretske vsebine iz polja sodobne umetnosti. Zakaj se vam zdi potrebno, da ta segment kulture dobi lasten prostor? RadioCona je zvočna intervencija v javni prostor, ki deluje v intermedijskem kontekstu v dobesednem pomenu besede. Projekt za dogodek v živo uporablja radijsko frekvenco, za arhiv dogodka pa splet. S tem želi opozoriti, da se področje radijskih frekvenc lahko nameni tudi drugačnim, nekomercialnim ali nacionalnim vsebinam. Enostavno, radio postane prostor za procesiranje, predstavljanje in kritiko sodobne umetnosti. Dostopnost radia je široka, z njim posežemo v socialno odprto področje delovanja in na tak način pridobimo novo publiko. Ob tem seveda ne gre zanemariti tudi dejstva, da je prostora za sodobno umetnost v medijih vse manj.Na podlagi katerih kriterijev ste oblikovali programsko shemo? Kaj program vključuje? Naredila sva izbor scenskih, vizualnih in intermedijskih projektov sodobne umetnosti, ki govorijo o produkcijskih pogojih ustvarjalcev, producentov in tudi institucij. Zakaj prav takšna vsebina? V zadnjem letu (pa tudi v prejšnjih letih) se je pojavilo precej tovrstnih projektov. Zakaj so pogoji dela postali tako aktualna tema? Zakaj si umetnik želi problematizirati način in okolje nastanka umetniškega dela? Kaj se dogaja z družbo, v kateri sodobna umetnost nastaja? Kako je sprejeta sodobna umetnost? Gre za spraševanje o posamezniku in skupnosti, kaj sploh početi s sodobno umetnostjo… Pri oblikovanju programa smo upoštevali splošne zakonitosti radia, vendar si hkrati pri načinu podajanja vsebine privoščimo veliko prostora. Vmes predvajamo tudi veliko glasbe, ki bi jo težko klasificirali. To je nekomercialna glasba domačih avtorjev, glasba, ki večinoma ni izšla na nosilcih zvoka in se na radijskih valovih pojavlja redko.

V digitalni dobi bi pričakovali, da ima nematerialni prostor, kot so radijski valovi ali internetno spletišče, v naši zavesti enako mesto kot fizični javni prostor. Pa ni ravno tako…

S tem projektom sva naletela na prav zanimiv spremljevalni fenomen. Na različnih ravneh se je izkazalo, da radio, radijska frekvenca ni razumljena kot javni prostor. Na primer projekt radioCona je dobil frekvenco pri APEK na podlagi dodelitve začasne radijske frekvence za javno prireditev, ki jo je kot tako treba prijaviti na upravni enoti. Tam pa smo prišli do zanimivih debat na temo javnega prostora in do vprašanja, ali radio poseže v javni prostor. Pravilnik o prireditvah v zvezi s tem izjavlja, da radio ne posega v javni prostor. Radio torej deluje v neprostoru. Pa vendar je projekt radioCona zvočna intervencija v javni prostor. Ker je moč oddajnika šibka, smo organizirali javna poslušanja na fizičnih javnih prostorih in po delčkih v neprostoru Radia Študent. Arhiv pa bo objavljen na spletu.

_______________________________________________________

Ko frekvence komercialnega zasede nekomercialno

Maja Megla; Delo – petek, 04.01.2008, Kultura

Začasna radijska postaja o sodobni umetnosti

Ko frekvence komercialnega zasede nekomercialno

rcdk4.jpg [članek v JPG obliki]

Radio Cona na 88.8 MHz – Od 1. do 8. januarja od 10. do 22. ure oddajanje novega radijskega programa o razmerah v produkciji sodobe umetnosti

Radio Cona na 88.8 MHz je avtonomna, mobilna občasna radijska postaja kratkega dosega avtorjev Braneta Zormana in Irene Pivka, ki je namenjena procesiranju, razstavljanju, predvajanju in komentiranju projektov sodobne umetnosti. Informacije o lokaciji, terminih, vsebini programa in gostih dobite na spletni strani http://www.cona.si/radio.

Avtorja Irena Pivka in Brane Zorman sta v koprodukciji Cone (Zavoda za procesiranje sodobne umetnosti) in Virtualne baza Intima (Zavoda za sodobne umetnosti) zasnovala projekt, ki je namenjen javni razpravi o sodobni umetnosti, njenih vsebinah in produkcijskih (nez)možnostih. V osmih dneh oddajanja sta pripravila osem projektov, ki govorijo o razmerah v produkciji sodobe umetnosti, program pa je popestren z gosti in glasbo domačih avtorjev.

1. januarja ob 16. uri so začeli v živo oddajati radijski program, ki so ga povezovali trije napovedovalci, gost tistega dne pa je bil Maks Soršak. Spregovoril je o problematiki dveh institucij, v katerih opravlja funkcijo sekretarja: Moderne galerije kot osrednji slovenski ustanovi za moderno in sodobno umetnost in njeni prenovi ter Asociaciji – Društvu nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju umetnosti in kulture. Obe ustanovi sta ključni v produkciji sodobne umetnosti, le da je prva institucionalizirana, druga pa nevladna. Za oddajanje je bilo pripravljenega tudi osem ur programa, nekakšen izbor odlomkov iz projektov različnih avtorjev, ki se v svojih delih dotikajo problematike realizacije sodobnih umetniških del. Avtorji so Sašo Sedlaček (posnetek intervjuja z Ireno Pivka in Branetom Zormanom o radiu, ki je bil v okviru projekta Infokalipsa zdaj lani jeseni postavljen v Galeriji Kapelica), Ema Kugler (Lontano/Zank, ki je bil prikazan na Pošti in je projekt o njenem lastnem – zaradi nedodeljene subvencije – nerealiziranem projektu), Iztok Kovač (otvoritveni govor na predstavi Praznovanje lani jeseni o novi instituciji za sodobni ples), Tomaž Grom in Mare Bulc (v okviru lanskoletnega Exodosovega projekta o nerealiziranih projektih Vsak drugačen in vsi na istem sta med številnimi drugimi ustvarjalci predstavila svoj projekt, ki ni dobil sredstev Ministrstva za kulturo), Tanja Lažetić (iz ciklusa pogovorov s slovenskimi umetniki – bil je predstavljen v Galeriji P 74 – izbrana Igor Štromajer in Vadim Fiškin), okrogla miza Zavoda Maska v okviru svojega Seminarja za sodobne scenske umetnosti (mentorica Bojana Kunst, Andreja Kopač, Iztok Ilc, Samo Gosarič, Nataša Srhoj, Simona Hamer, Jasmina Založnik), Tina Smrekar (izbor iz projekta Plongceglc, ki obsega 60 intervjujev, ki jih je v zadnjih dveh letih naredila z umetniki; sprašuje jih, kako se preživljajo). Na radijskih valovih so zavrteli tudi izseke iz dveh plesnih predstav Stanje stvari iz leta 2004 (Nine Meško in Tanje Lažetić) in Drage drage (Maje Delak, uprizorjena lani na festivalu Mesto žensk in problematizira produkcijske pogoje) ter projekt Muso (Apolonije Šušteršič, Bojane Kunst), ki je avtobus kot muzej sodobne umetnosti. Glasbeno opremo sestavljajo dela sodobnih skladateljev in izvajalcev, ki ustvarjajo za slovensko odrsko sceno, to so Tomaž Grom, Borut Savski, Random Logic, Silence, Borut Kržišnik, Peter Kus, Drago Ivanuša, Luka Prinčič, Mojca Pungerčar, Brane Zorman, Zagreb Saxophone Quartet.

Radio oddaja le na območju 1,5 km od oddajnika, ki ima moč 1 W, zato so za tiste, ki ne morejo sprejemati radijskega signala doma, pripravili javna poslušanja v Kavarni SEM, Kinodvoru, Knjižnici Bežigrad, Galeriji Kapelica, na Metelkovi 6, na Ljubljanski centralni tržnici in na Radiu Študent od 13.15 do 13.30. Tudi ni njihov namen, da bi se merili z obstoječimi nekomercialnimi radijskimi postajami. Ravno nasprotno: zanima jih, ali so nekomercialne radijske postaje na klasični FM frekvenci v naši družbi sploh potrebne in kateri družbeni sloji ali socialne sredine bi takšen nekomercialni radio uporabljali, ter tudi, kako bi lahko producenti, umetniki, teoretiki in kritiki sodobne umetnosti uporabili radijski medij za svoje delovanje.

Maja Megla

Delo – petek, 04.01.2008, Kultura

[neposredna povezava do članka v Delu]