Archive for the ‘Uncategorized’ Category
web site is under construction, new will be available soon!
Ilari Valbonesi is intermedia curator and director of RAM LIVE – radioartemobile, Roma, Italy
Pogovor je nastal 4. februarja preko skypa, govorili pa smo o programu, delovanju, vsebini, arhiviranju, strategijah prve internetne radijske art postaje v italiji, ki oddaja 24 ur dnevno.RAM LIVE – radioartemobile je sestavni del neprofitne Asociacije Zerynthia (The Association for Contemporary Art ‘Zerynthia)
poslušaj/listen (mp3, 51min/48.1MB), ali/or: 
ConaCast
Posnetek omizja, Cankarjev dom 25. nov. 2008, povezava: Mirovni inštitut
poslušaj prvi del (mp3)
poslušaj drugi del (mp3)
torek, 25. nov 2008 ob 15.20
oddaja o radioCona (mp3, 159 MB)
intervju z avtorjema in izbor broadcast03 – PUBLIC SPACE
www.radioartemobile.it
ZASP – spodbuda ali ovira?
Creative Commons /pisni povzetek/
7. oktober 2008, od 11. do 14. ure, KUD FP, Ljubljana
Javna tribuna je bila posvečena premisleku o Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah.
Brane Zorman in Irena Pivka: Kdo je avtor posnetka zvočne krajine?
Paul Keller: Internet proti Victorju Hugoju
Balazs Bodo: Sovražni avtorjevi prijatelji – zakaj so si zakon, CC in kolektivne organizacije v laseh?
Maja Bogataj Jančič: Obvezno kolektivno upravljanje avtorskih pravic v Sloveniji – Varstvo ali omejitev za ustvarjalce?
Slavko Pregl: Komu zvoni: ravbarjem, žandarjem ali avtorjem?
Diskusija
avdio arhiv posneteka / podcast02 – COPYRIGHT
objavljen je odprti termin!
za sooblikovanje programa radioCona med 17. in 29. junijem 2008
več: odprti termin
Pozivamo vse, ki želite sooblikovati program – javite se!
prejeli smo odgovore:
Brankica Petkovič, urednica revije Medijska preža,
dr. Matija Damjan, univ. dipl. prav. Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani,
Maja Lubarda pravni vodja Creative Commons,
dr. Maja Bogataj Jančič LL.M., LL.M Inštitut za itelektualno lastnino
___________________________________________________
Brankica Petkovič, urednica revije Medijska preža
Spostovani, menim, da je na podlagi problema z zakonsko doloceno vlogo kolektivnih organizacij pri upravljanja avtorskih pravic, s katerim ste se srecali pri zagonu radijskega programa RadioCona in pri nacrtih, da predvajate glasbo avtorjev, ki svoja dela objavljajo pod odprtimi licencami, potrebno sproziti pobudo za spremembo zakonodaje na podrocju medijev in avtorskega prava, oziroma se pri naslednji napovedi spremembe te zakonodaje vkljuciti v razpravo s predlogom spremembe clenov, ki so v sedanji zakonodaji sporni.
Čeprav s segmentom radijskih in televizijskih programov, ki imajo status programov posebnega pomena, drzava postavlja vzvode za takoimenovani tretji sektor in poskusa presegati dualizem tj. ustaljeno delitev radiodifuznega trga na javne radiotelevizije in komercialne radijske in televizijske programe, se vedno ni razvitih strateskih in izvedbenih prijemov, da bi se v najvecji mozni meri spodbujalo delovanje povsem nekomercialnih, skupnostnih in civilnodruzbenih radijskih pobud. To se
odraza tudi v problemu nefleksibilnosti ureditve placevanja avtorskih pravic preko kolektivnih organizacij. Kompleksno vprasanje avtorskih pravic in njihovega upravljanja presega podrocje medijev, vendar bi na podrocju medijev potrebovali ureditev, ki je fleksibilna, prijazna in spodbudna do kreativnih nekomercialnih razmerij.
__________________________________________________________
dr. Matija Damjan, univ. dipl. prav.
Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani
Spoštovani, Kot ste že ugotovili, slovenski Zakon o avtorski in sorodnih pravicah za t.i. male pravice, kamor sodi tudi oddajanje glasbe preko radijskih valov, predpisuje obvezno kolektivno upravljanje. To pomeni, da avtorji in izvajalci glasbe, čeprav so imetniki avtorskih in sorodnih pravic, ne morejo individualno dovoljevati (ali prepovedovati) predvajanja svoje glasbe in pobirati nadomestil zanjo, niti se tem nadomestilom ne morejo odpovedati. Edina izjema, ko zakon dovoljuje individualno upravljanje malih pravic, velja v primeru, če je na vseh delih, ki so bila izvajana na določeni prireditvi, glavni izvajalec hkrati tudi imetnik teh pravic. Četudi avtor z licenco tipa Creative Commons uporabnikom neodplačno podeli pravico do vseh oblik priobčitve dela javnosti, ima torej kolektivna organizacija, kot je SAZAS, že na podlagi zakona pooblastilo za pobiranja nadomestil tudi v zvezi s tako licenciranim delom. Tega ne spremeni niti dejstvo, da določen avtor ni član SAZAS, saj kolektivna organizacija lahko male pravice upravlja tudi brez pogodbe z avtorjem. Glede na to, da je kolektivno upravljanje malih avtorskih pravic dopustno samo za že objavljena dela, bi pristojnosti kolektivne organizacije lahko ušlo
kvečjemu predvajanje nove glasbe, ki pred tem še nikoli ni bila priobčena javnosti.
Togost veljavne zakonodaja glede tega vprašanja je sicer po mojem mnenju nepotrebna in neprimerna, saj včasih pripelje do prav absurdnih položajev. Razlog za določitev obveznega kolektivnega upravljanja naj bi bil predvsem praktičen: na kolektiven način lahko avtorji in drugi imetniki pravic preprosteje in učinkoviteje uveljavljajo svoje pravice v razmerah masovnega in razprostranjenega izkoriščanja njihovih del, kot je radijsko in televizijsko oddajanje glasbe; uporabnikom pa naj bi se tako omogočil enostaven dostop do zakonite uporabe številnih del. Selektivno obravnavanje glasbe po avtorjih naj bi preveč otežilo sistem pavšalnega zaračunavanja in delitve dohodka. Vendar je takšen model prilagojen zlasti razmerju med komercialno produkcijo glasbe in komercialnim radiodifuznim oddajanjem te glasbe. Zakonodajalec pa ni upošteval dejstva, da se tako ustvarjanje kot predvajanje glasbe odvijata tudi brez profitnega motiva in da v takšnih primerih intervencija pravnih mehanizmov lahko vzpostavi precejšnjo oviro kulturni dejavnosti. Ni primerno, da se domnevni tipični interes avtorja z zakonom vsiljuje kot edini možen in dopusten, zlasti če so povsem izvedljive tudi drugačne rešitve.
Mogoče je argumentirati, da je zakonska ureditev, ki avtorju sploh ne omogoča izločitve iz sistema kolektivnega upravljanja pravic, v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije. Ustava namreč pravice iz ustvarjalnosti umešča v poglavje o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Zakonska izključitev možnosti individualnega upravljanja nekaterih vidikov avtorske pravice predstavlja omejitev ustavno varovane pravice, ki po mojem mnenju ne bi prestala ustavnosodnega testa sorazmernosti, saj je zasledovane cilje javnega interesa mogoče doseči tudi z manj omejujočimi ukrepi. Menim, da bi moral imeti avtor vsaj možnost, da se v celoti izloči iz sistema kolektivnega uveljavljanja pravic in vsa svoja dela prepusti v prosto uporabo. Današnja informacijska tehnologija, ki omogoča natančno sledenje predvajani glasbi in masovno podeljevanje dovoljenj, pa bi najbrž lahko omogočila tudi individualno upravljanje malih avtorskih pravic, ki bi upoštevalo različen licenčni status posameznih del.
Ob tem pa se zastavlja tudi širše vprašanje smiselnosti sistemov kolektivnega pobiranja različnih nadomestil v zvezi z uporabo avtorskih del nasploh. To je poleg malih avtorskih pravic predpisano npr. tudi v zvezi z nadomestili za privatno reproduciranje avtorskih del, ki se plačujejo od praznih pomnilniških medijev. Avtorska pravica naj bi konceptualno predstavljala alternativo mecenstvu oziroma državnemu financiranju ustvarjalcev, saj avtorju omogoča, da si s svojim ustvarjanjem na trgu sam svobodno zagotovi zaslužek. Obvezno kolektivno upravljanje pravic to svobodo omejuje in se v bistvenem ne razlikuje od enostavne obdavčitve potrošnje avtorskih del. Avtor sam ne more vplivati na pobiranje avtorskih honorarjev od svojih del, nečlani kolektivne organizacije pa niso udeleženi niti pri delitvi od njihovih del zbranih sredstev. Takšen sistem zanika tržni pristop in se približuje sistemu
državnega financiranja ustvarjalcev, ki pa konceptualno ni združljiv z ohranjanjem izključnih upravičenj do uporabe avtorskih del. Zakonodajalec bi torej moral omogočiti avtorjem, da zares prosto razpolagajo s svojimi pravicami in se tudi odrečejo njihovemu uveljavljanju, če se jim tako zazdi. Brez tega avtorsko pravo ne bo več delovalo niti kot spodbuda niti kot nagrada ustvarjalcem, temveč predvsem kot nesmiselna ovira pri ustvarjanju in uživanju v avtorskih delih.
Veliko uspeha pri projektu radioCona in lep pozdrav,
______________________________________
Maja Lubarda pravni vodja Creative Commons
Gre za 3 vprašanja, zato podajam 3 odgovore:
Ali bi morali kljub temu v skladu s trenutno zakonodajo, plačatinadomestila SAZASu? V obeh primerih?
Menim, da je treba spoštovati veljavno zakonodajo in plačati prispevke, kadar ta tako določa. Seveda pa predlagam vsem uporabnikom, da preverijo, ali morajo v posameznih primerih dejansko plačevati prispevke. Širijo se
namreč govorice, da SAZAS izstavlja račune tudi, kadar za to nima pravne podlage.
Ali menite, da je obstoječa zakonodaja, ki omogoča kolektivni organizaciji kot je SAZAS takšno vrhovno upravljanje z avtorsko glasbo optimalna ali bi bile potrebne spremembe?
Menim, da so potrebne spremembe.
Kakšne?
Nujno bi bile potrebne izjeme od obveznega kolektivnega upravljanja, ki bi omogočile, da se v primerih, da avtorji lahko podajo izrecno soglasje uporabniku za priobčitev javnosti njihovega dela brez plačila nadomestila in v takšnem primeru uporabniku dejansko ne bi bilo potrebno plačati nadomestila pristojni kolektivni organizaciji. Tako bi lahko npr. tudi avtorji, ki bi želeli uporabljati proste licence in dati na voljo svoje delo javnosti, imeli možnost preprečiti, da kolektivne organizacije v njihovem imenu ne bi pobirale nadomestil.
_____________________________________________
dr. Maja Bogataj Jančič LL.M., LL.M Inštitut za itelektualno lastnino
V skladu s trenutno veljavno zakonodajo v Sloveniji velja, da je upravljanje javne priobčitve avtorskih del, razen z redkimi izjemami obvezno kolektivno.
Takšnim rešitvam nasprotuje glavnina mednarodnih teoretikov s področja avtorskega prava. Menim, da bi morali tudi pri nas v zakonu najti nove rešitve, ki bi bile odraz tehnoloških sprememb na področju deseminacije in uživanja del. Po drugi strani ne morem spregledati dejstva, da zadeve na področju kolektivnega upravljanj avtorskih del pri nas ne funkcionirajo najbolje. To zlasti velja za področje, ki ga upravlja SAZAS. Probleme imajo tako navznoter – med svojimi člani , na kar me dnevno ali vsaj tedensko opozarjajo avtorji, ki so člani, posredno me na to opozarjajo avtorji, ki ustvarjajo, pa s kolektivkami ne bi
želeli imeti opravka – kot tudi navzven – do uporabnikov – kar je mogoče zaslediti s spremljanjem dolgotrajnih in umazanih pogajanj med kolektivkami in združenji uporabnikov, ki v Sloveniji potekajo že preveč dolgo.
Pri nas so pisci zakona, pri tem mislim zlasti na doc. dr. Miha Trampuža, predlagali rešitev – obvezno kolektivno uveljavljanje – in zakonodajalec jo je uzakonil. Verjame, da v luči varovanja posameznega avtorja, da bi preprečili njegovo morebitno izkoriščanje s strani velikih uporabnikov. Ta argument podpiram in se z nji strinjam, vendar menim, da terja, da ga temeljito premislimo v konkretnem družbenem trenutku.
V obdobju interneta in globalnih komunikacijskih omrežij, ko se porajajo novi modeli ponujanja del, ko npr. zlasti na področju glasbe, avtorji niti ne želijo biti člani kolektivnih organizacij in želijo sami izkoriščati internet za upravljanje s svojimi deli, bi se morala nujno prilagoditi tudi zakonodaja. To je se zlasti pomembno v Sloveniji, ko bi se določene spremembe morale zgoditi že zaradi neurejene situacije med kolektivkami in združenji uporabnikov.
Pisci zakona so predlagali uzakonitev obveznega zakonitega upravljanja za primer javne priobčitve, zakonodajalec jo je uzakonil. Če na tem področju v bližnji prihodnosti ne bo korenitih sprememb, se bodo lahko vsi tisti avtorji, ki so člani kolektivk, in ki v določenih primerih izrecno ne bodo želeli, da bi se priobčitev njihovih del upravlja preko kolektivk, ali avtorji, ki celo niso člani kolektivk in ne želijo, da kolektivka v njihovem imenu upravlja z njihovimi deli, lahko v primeru sporov zanašali zgolj na odločitev razumnega sodnika, ki bo odločal v duhu sodobnega časa in družbenega razvoja.
1. Ali je zakonsko predvidena ustanovitev kolektivne organizacije za varstvo vizualnih del?
ZASP nobeni od skupin avtorjev ne omejuje možnosti ustanovitve kolektivne organizacije.
2. Ali je že v postopku ustanovitev kolektivne organizacija za varstvo vizualnih del?
Trenutno ni v postopku ustanovitev takšne kolektivne organizacije.
3. Kako je sedaj zavarovano avtorsko vizualno gradivo (fotografija / video / reprodukcija slike ali drugega likovnega dela) za tiskane in ostale elektronske medije?
Ni razumljivo, na kaj natančno se vprašanje nanaša.
4. Kako je sedaj zavarovano avtorsko vizualno gradivo (fotografija / video / reprodukcija slike ali drugega likovnega dela ) za promocijske, komercialne namene?
Ni razumljivo, na kaj natančno se vprašanje nanaša.
1. V pristojnosti katere kolektivne organizacije je pobiranje nadomestil pri prodaji praznih fonogramov CD, DVD, VHS, trdih diskov, spominskih kartic, ipd.? Kako visoki so ti zneski in kam se zlivajo, ter razporejajo tako pridobljena sredstva?
Začasno dovoljenje za pobiranje nadomestila ima Zavod IPF. Višina nadomestil je določena v Uredbi o zneskih nadomestil za privatno in drugo lastno reproduciranje (Uradni list RS, št. 103/06).
english below
Po trenutno veljavnem Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah je kolektivno upravljanje avtorskih pravic dopustno glede že objavljenih avtorskih del in je obvezno v naslednjih primerih: priobčitev javnosti neodrskih glasbenih in pisanih del (male pravice), ponovna prodaja izvirnikov likovnih del (sledna pravica), reproduciranje avtorskih del za privatno ali lastno uporabo, ter njihovo fotokopiranje prek obsega iz 50. člena tega zakona, kabelska retransmisija avtorskih del, razen pri lastnih oddajanjih RTV organizacij, ne glede na to, ali gre za njihove lastne pravice ali pa so te nanje prenesli drugi imetniki pravic.
Enostavno povedano ima zgornja določba praktične posledice v tem, da imajo kolektivne organizacije med drugim, pooblastilo za upravljanje z določenimi pravicami avtorjev tudi, če ti niso člani kolektivne organizacije in tudi če ti ne želijo, da kolektivna organizacija ali/in kdorkoli tretji upravlja z njihovimi avtorskimi pravicami. Primer obveznega kolektivnega upravljanja je, da je kolektivna organizacija SAZAS v imenu avtorjev pristojna za pobiranje prispevkov za javno priobčitev vse avtorske glasbe. Problematično je, da tako pobrani prispevki nikoli ne dosežejo avtorjev, ki niso člani in to tudi ne želijo postati. Resnici na ljubo, mnogo pobranih prispevkov ne doseže niti vseh članov SAZASa, vendar je to področje izven obsega problema, ki se ga lotevamo v tem vprašanju.
Primeri problematičnega obveznega kolektivnega upravljanja so, ko avtorji, ki niso član SAZASa svoja dela ponujajo na voljo pod CC licenco. Multimedijski center, ki organizira koncert, na katerem se predvajajo dela teh ustvarjalcev, SAZASu plačati nadomestilo za javno priobčitev, ker tako zahteva zakon. Drug, slikovit, a povsem realen primer je, ko mora Aktiv kmečkih žena ob dobrodelni prireditvi, ki jo organizirajo same z lastnimi sredstvi in na njej prepevajo pesmi avtorjev, med njimi tudi takšnih, ki niso živi že več kot 70 let, za to plačati prispevke SAZASu. Ali pa neprofitna prireditev, nakateri partizanski pevski zbor poje avtorske pesmi in zanje SAZAS pobere nadomestila. Takšen primer je tudi naš projekt radioCona – gre za umetniški projekt, za občasno radijsko postajo za sodobno umetnost. Predvajati bi želeli izključno glasbo avtorjev, ki svoja dela objavljajo pod odprtimi licencami, najpogosteje pod licencami Creative Commons in niso člani SAZAS, ali glasbo ustvarjalcev, ki so člani SAZASa, vendar nam bi podelili izrecno dovoljenje za predvajanje nsvojih del v projektu RadiuCona.
Ali bi morali kljub temu v skladu s trenutno zakonodajo, plačati nadomestila SAZASu? V obeh primerih?
Kakšno je vaše mnenje? Ali menite, da je obstoječa zakonodaja, ki omogoča kolektivni organizaciji kot je SAZAS takšno vrhovno upravljanje z avtorsko glasbo optimalna ali bi bile potrebne spremembe? Kakšne?
According to the existing Copyright and Neighbouring Rights Law, the collective management of copyright is permitted for the already released copyright works and is obligatory in the following instances: presentation of non-staged and written work (small rights), re-selling of original works of graphic and plastic art (resale right), reproduction of copyright works for private or own use, and their multiplication over the extent stated in Article 50 of this law, cable transmission of copyright works, except for own broadcasts of National Television Network organizations, irrespective of whether their own rights are in question or have the rights been turned over to them by other rights holders.
To put it simply, the practical consequence of the mentioned provision is that collective organizations are, among other things, empowered to manage certain rights of authors also when the authors are not members of the collective organization and even when they do not want that either the collective organization or some other party manage their copyrights. Such an example of obligatory collective management is when the collective organization SAZAS is competent to collect royalties in the name of the authors for public presentation of all copyright music. It is a grave problem that these contributions never reach those authors who are not their members and do not wish to become ones. Frankly, a great number of royalties do not even get into the hands of authors who are members of Society SAZAS, but this issue goes beyond the scope of the problem in question.
A case of problematic obligatory collective management is, for example, when the authors who are not members of SAZAS make their work available under the CC license. A multimedia centre that organizes a concert with the works of such authors has to pay royalties for public presentation, since this is required by the law. Another, vivid yet entirely realistic case is when a Country Women Association has to pay royalties to Society SAZAS for a charity concert, which they organize on their own and where they sing the songs of authors who have been dead for over seventy years. Or, a nonprofit event, where a partisan choir sings copyright songs and Society SAZAS collects the money. Such case is also the case of our art project radioZone – a temporary radio station for contemporary art. Our aim is to broadcast exclusively the music of authors who release their work under open licenses, most frequently under a Creative Commons license and are not members of SAZAS, or the music of authors who are Society SAZAS’ members but would give us their permission for broadcasting their work in the frame of the project radioZone.
Should we still pay royalties to Society SAZAS, which would mean compliance with the existing legislation? In both cases?
What is your opinion? Do you think that the existing legislation, providing a collective organization such as SAZAS such supreme management with authorial music, is optimal, or can something be done with regard to these issues? Which changes are in your opinion needed?
-
flickr radioCona
CURRENT PROJECTS
Radio As An Arts Space-
- Cona
- under cons truction
- Renata Padovan – XINGU / Yiara Series and Brane Zorman – Hidden Materia II (ZVO.ČI.TI so.und.ing Series)
- Response Sound Maps/Walks – Exhibition in G12HUB, Belgrade, Serbia
- Response Sound Maps/Walks
- radioCona: TRANS_LOCATIVE / exhibition : broadcast : stream : artistwalks
- Brane Zorman Hidden Materia (pre.phase.1)
- radioCona presentation at ARC_PHONO at UQAM, Sept.15, 2012, Montreal, Canada
- Oscilacije / Odmevi (Oscillations / Reflections) sound exhibition
- Transmit Walk on Maribor 2012 EPK, Lifetouch
- Transmit Walk
-
This work is licensed under a Creative Commons Attribution-Noncommercial-No Derivative Works 2.5 Slovenia License.
radioCona 
